Kralj je na svojem vsakodnevnem jutranjem sprehodu srečal berača. Ker je bil dobre volje, mu je rekel: "Poprosi me za tisto, kar si želiš in priskrbel ti bom!" Berač se je nasmehnil. "Dvakrat premisli, preden mi predlagaš kaj takega. Kdo pravi, da lahko vsakomur izpolniš želje?" Kralj je jezno zasikal: "Jaz sem vladar tega kraljestva. Le česa bi me lahko prosil, da ti ne bi zmogel
ugoditi?" "Povsem preprosto: napolni mojo skodelico!" Kralj je nemudoma poklical služabnike in jim ukazal, naj beračevo skodelico napolnijo z zlatniki. Vendar so na veliko začudenje vseh zlatniki, medtem ko so jih stresali v posodo, izginjali skozi dno. Novica se je bliskovito razširila po kraljestvu: Kralj ni zmogel napolniti skodelice bosonogega ničeta. Kralj je dal poklicati vezirje: "Četudi bi me stalo vse moje bogastvo, ne morem dovoliti, da me smeši berač." Tako so v skodelico stresali vse dragocenosti, do katerih so se lahko dokopali: srebro, bisere, safirje, diamante, smaragde ... Ko se je zvečerilo, je bila skodelica še vedno prazna. Okoli berača pa se je zbrala številna množica radovednežev. Nato se je kralj odrekel vsakršni želji po oblasti in je padel na kolena pred beračem. "Zmagal si, " mu je rekel. "Vendar mi vsaj pojasni, iz česa je tvoja čarobna skodelica." "Ta skodelica je človeška glava," je odgovoril berač. "Sestavljajo jo vse človeške želje. Nikoli ni zadovoljna in vselej je nenasitna. Zato je vedno prazna."