Povodni konj je prečkal rečni rokav. Nenadoma mu je oko zdrknilo iz očesne votline in padlo rečno dno. Povodni konj ga je začel iskati. Vrtel se je okoli svoje osi, tipal levo, desno, spredaj in zadaj. O očesu pa ne duha ne sluha. Rečne ptice, ki so ga opazovale, so mu nenehno klicale: "Pomiri se! Pomiri se vendar!" Povodni konj pa je bil ves ob pamet in jih ni razumel. Tako ali drugače je moral najti izgubljeno oko. Ribe in žabe so se pridružile kričanju ptic: "Pomiri se, povedni konj! Pomiri se!" POvodni konj jim je vendarle prisluhnil. Obmiroval je in jih pogledal. Blato in mulj, ki ju je dvigal, ko je topotal po dnu, sta se posedla. Ko se je voda zbistrila, je med svojima stopaloma zagledal svoje oko. Tako kot povodni konj, se moramo tudi mi ob kakšni prepreki le pomiriti, pa lahko bolj jasno in trezno razmišljamo in težave nemudoma rešimo.